Vrt ali optimizem – Sobotna priloga časopisa DELO.SI

Kornelija Benyovsky Sostaric  - Sobotna

»Vrtnarjenje je odlična stvar za starejše ljudi. Prav tako zdravilno deluje na depresijo. Če imaš vrt, si vedno v akciji, imaš motivacijo, da prideš po zelenjavo, saj če je ne prideš pobrat pravočasno, je čez nekaj dni lahko že prestara. Vrt ponuja mentalni počitek. Smisel. Najhuje je, ko so ljudje izgubljeni in ne vedo, kam sami s sabo, ko nimajo kaj delati. Če imaš vrt, ni tako.«

Vrt Kornelije Benyovsky Šoštarić, avtorice knjige Zeleni kvadrat, in zakaj je vrtnarstvo prava veščina za 21. stoletje.

Na začetku je bil vrt. Razsvetljenski filozof Voltaire, obsesiven vrtnar, je v literarni klasiki Kandid ali optimizem ugotovil, da je dobro, če se kdaj v življenju spet vrnemo v vrt po smisel, delo in mir. In zdaj je tak čas, ko so vrtovi spet pomembni, ko je pridelovanje zdrave zelenjave dejavnost, pri kateri dihamo enakomerno in razumemo doslej neznano. Uči nas o potrpežljivosti, letnih časih, kako opazovati naravo. Še več, pridelovanje lastne hrane je lahko tudi politična drža, začetek oblikovanja novih socialnih in ekonomskih odnosov, na katere velike korporacije in vlade ne morejo vplivati.

Ko grem danes na kakšno zabavo, se ob kozarcu vina z znanci in prijatelji veliko pogovarjamo o vrtu, o tem, kakšen paradižnik smo pridelali, kakšna je bila letina krompirja, katera sorta špinače je najboljša. In beseda skoraj vedno nanese na knjigo hrvaške vrtnarice Kornelije Benyovsky Šoštarić Zeleni kvadrat, ki je letos spomladi izšla v slovenščini in takoj postala uspešnica. Ker so navodila za vrtnarjenje v njej jasna, življenjska, preprosta, učinkovita, zanimiva in ker njena avtorica verjame, da je vsak človek lahko vrtnar.

Vrt Kornelije Benyovsky Šoštarić, ki ga lahko vidimo v knjigi in televizijski oddaji Vrtnarica, je v resnici še lepši. Raj. Na jasi ob gozdu, ob leseni zagorski hišici sta zelenjavna vrta, obdana z ograjicama. V zraku roji čebel, nežno tišino vsake toliko časa prekine simpatično gaganje gosk in oglašanje puranov z dvorišča oddaljenega soseda.

Jesenski zelenjavni vrt je poseben. Barve so intenzivnejše, od žive oranžne do bleščeče temno zelene. Na njem vlada poseben mir, ki je drugačen od divjega poletnega vrvenja žuželk ali pomladnega svetlozelenega brstenja. Njen jesenski vrt je še posebej lep. Buhti od pridelkov, od graha do fižola, od solate do blitve, iz štora ob ograjici rastejo veliki bukovi ostrigarji. Ko je v njem še »vrtnarka«, se zdi, kot da gledamo renesančno sliko. Kornelija Benyovsky Šoštarić je želela postati slikarka; zdaj se zdi, da je njen vrt platno, na katerem meša barve in oblike. Na vrtu ni gred, ampak na njem vlada naravni red.

Kornelija Benyovsky Sostaric  - SobotnaKupila sem hišico

In kako se je vse začelo? V Zagrebu je diplomirala iz agronomije in oblikovanja vrtov. Nekaj časa je delala kot krajinska arhitektka in ustvarjala zelo sodobne vrtove, čisto drugačne, kot je njen današnji, vendar dela ni bilo ravno veliko – kot pravi, gre za poklic, ki je premalo cenjen, saj vsak misli, da si zna sam oblikovati svoj vrt. Zato je postala novinarka. Na hrvaški televiziji je delala prispevke o naravi in ekologiji. »Ko sem za dnevnik pripravljala reportaže, so to bile vedno slabe katastrofične novice, ob katerih se posameznik počuti nemočnega, da bi v naravi kaj spremenil na bolje. Če so bile novice slabe, so mi prispevek raje objavili, kot če je imela zgodba srečni konec. Vedeti pa moramo, da pri varovanju narave obstajajo tudi dobre novice.« Optimistične pripovedi dajo ljudem upanje, da se da vseeno kaj obrniti na bolje.

Potem se je na veliko presenečenje in zgražanje svojih kolegov preselila v povsem drugo redakcijo; na koncu klasične kmetijske oddaje o koruzi in prašičih je v petminutnem prispevku delila nasvete, kako obdelovati zelenjavni vrt. Kratki prispevki so postali med gledalci zelo priljubljeni. Kornelija je vedela, da zdaj dela nekaj, v kar zares verjame, dobila je priložnost, da pokaže, da posameznik le ni tako nemočen, kot se zdi: »Če ne moreš spremeniti sveta, spremeni svoj vrt.« To je začetek. Spremeni svoje navade, recikliraj, kompostiraj, varčuj z vodo in imej rad živali. »V svoj vrt že od nekdaj vabim živali in jih ne preganjam. Po drevesih imamo hišice za ptice, v vrt prihajajo ježi, žabe, žuželke, krt, čebele … Ne želim, da je moj vrt sterilen.«

Živi v Zagrebu, vendar veliko časa preživi tukaj, v Zagorju. In kako je našla ta rajski košček zemlje? Na snemanju. Pred kmetijsko oddajo je snemala oddaje za otroke, v katerih je bila detektiv v naravi – oblečena v Sherlocka Holmesa je otrokom govorila o rastlinah in živalih ter z najmlajšimi potovala na različne konce Hrvaške. Nekega dne so prišli sem. »Kako lepo bi bilo, da bi tukaj imela svoj vrt, sem si mislila. Mirno je in daleč od vsega. Nikoli nisem imela svojega vrta, vedno sem jih urejala le za druge.« Prišel je sosed, in ko mu je omenila, da bi jo ta kos zemlje s podrto leseno hišico morda zanimal, je kar takoj pripeljal lastnika, ki se je tega dela svoje posesti že nekaj časa želel znebiti. Dogovorila sta se kar tam in takoj. »Prišla sem domov v Zagreb in možu rekla: Kupila sem hišico v Zagorju.«

Kornelija Benyovsky Sostaric  - SobotnaMešanica rastlin

Začela sta krčiti in čistiti svojo malo posest, ki je bila obraščena z grmovjem in plevelom. In naredila je vrt; ta je postal njen poligon, laboratorij, glavni igralec v oddaji. Ko je začela pripravljati petminutne prispevke o zelenjavnem vrtu za kmetijsko oddajo, je namreč pogrešala realni vrt, na katerem bi gledalcem prikazovala konkretno gojenje zelenjave. Pred leti je bilo na Hrvaškem težko najti ekološko obdelan vrt, saj je bilo biovrtnarjenje šele pri koreninah. Zdaj pa je imela svojega. Lahko si je zamislila neko temo in jo predstavila gledalcem, sama vzgajala rastline, eksperimentirala … V tem času je začela nastajati knjiga Zeleni kvadrat. Ustvarila jo je skupaj z možem, ki je fotograf. Vsako rastlino, o kateri piše, je spremljala od semena do ploda, proučevala najboljše razmere, v katerih raste, sledila letnim časom. Knjiga je nastajala več let in vse fotografije v njej so bile posnete na vrtu. »Želela sem napisati avtohtono zgodbo o nečem, kar zares obstaja. Opisati svoje izkušnje z rastlinami, ki sem jih sama zasadila in spremljala njihovo rast.« Ko je oblikovala vrt, se je zgledovala po tradicionalnih vrtovih Hrvaškega Zagorja, v katerih so, obkrožene z leseno ograjo, skupaj uspevale različne vrste zelenjave, cvetja, začimb in sadja. Prav takšne divje vrtove, brez ravnih in pustih gredic, so imele tudi naše stare mame. Vrt, v katerem skupaj rastejo zelo različne rastline, namreč privablja ptice in žuželke, ki ga varujejo pred škodljivci.

Glavni motiv za vrt je bila vzgoja zdrave organske hrane. V tistem času je postala mama in želela si je, da bi njena hči jedla čim bolj zdravo. Zakaj bi človek imel košček zemlje in v trgovini kupoval hrano sumljive kakovosti, namesto da bi si jo sam pridelal? »Na tržnici nikoli ne veš, kaj kupuješ. Branjevka ti zatrjuje, da zelenjava ni škropljena, da jo prideluje organsko, v resnici pa kupuje ceneno zelenjavo drugje in jo prodaja kot zdravo in organsko. Danes vem, da hčerka je zdravo zelenjavo z mojega vrta, še oprati ji je ni treba. V posebnem delu vrta ima svoj mali vrtiček.«

Kornelija Benyovsky Sostaric  - SobotnaVrtnarica in druge zgodbe

Šele ko je knjiga doživela uspeh, je začela ustvarjati avtorsko televizijsko oddajo z naslovom Vrtnarica, ki jo lahko ob nedeljah spremljamo na hrvaški televiziji. Zanimivo je, da jo snemajo sproti, vsak teden. Ko ji je avgusta toča skoraj popolnoma uničila vrt, je vso zelenjavo posadila še enkrat in prav o tem so posneli oddajo, ki je še kako koristila vrtnarjem, ki so imeli enako izkušnjo s točo. »Naravo je zelo kompleksno snemati, zelo je nepredvidljiva; danes je sonce, zberemo ekipo in čez nekaj časa že dežuje.« Z možem sta cele dneve na vrtu in ves čas delata. Dobre in kvalitetne stvari, kot je to dobro znano, nastanejo le, če je vanje vloženo veliko dela, ljubezni in strasti. »Moj mož je tako za knjigo kot tudi za oddajo postavil zelo visoke estetske kriterije. Mnoge prizore velikokrat ponavljamo, počakamo, da gre oblak, ki je zakril sonce, mimo, se prilagodimo najboljši svetlobi dneva …« Vrt je živi organizem; nekaj danes še ni zrelo, čez nekaj dni pa bo, in če takrat tega ne posnamemo, bo morda kasneje že prepozno. Zato snemanje oddaje zahteva veliko priprav.

Odzivi na knjigo in oddaje so izjemni. Kornelijin vrt je inspiracija. Ljudje si želijo jesti zdravo hrano in ekološki vrtovi ter vrtnarjenje spreminjajo naša dejanja in mišljenje. »Ljudje v mojih oddajah vidijo, da vrt, poln hrane, ni utopija, ampak je lahko realnost. Danes ljudje hodijo na vrt z veseljem, to ni obveza ali le naporno delo kot nekoč.« Ljudje, ki imajo ekološke vrtove, začnejo drugače gledati na naravo. Pozimi hranijo ptice, so veseli, če v svojem vrtu opazijo pikapolonice, muhe trepetavke, strigalice ali tenčičarice, saj vedo, da so to koristne živali, ki se hranijo s škodljivci. »Vsaka žival ima na vrtu svojo vlogo. Seveda katera včasih kaj poje, ampak zaradi tega se ne vznemirjam; mislim si, saj nam ni treba od narave vzeti prav vsega.« Vztrajne škodljivce lahko preženemo s svojimi pripravki; mlekom ali različnimi čaji oziroma rastlinskimi kopelmi. V mleko je dobro za kakšnih deset minut namočiti tudi semena, preden jih posadimo, saj bo ta kopel pospešila klitje in povečala odpornost rastlin.

Kornelija Benyovsky Sostaric  - SobotnaSemena in čas

Kornelija veliko govori in piše o pomembnosti starih sort. »To je zdaj velika tema. Ljudje so spoznali, da lahko še najdejo stare in odpornejše sorte in da jim ni treba semena vsako leto kupovati, ampak si jih lahko pridelajo sami.« In še nasvet: po njenih izkušnjah je semena najbolje hraniti v zračnih čajnih vrečkah, ki jih lahko kupimo v trgovinah ter jih hranimo na suhem in temnem mestu.

»Raje kot papajo ali mango pozimi jem domače jabolko. Sploh se ne zavedamo, kakšne kemikalije zlivajo na uvoženo sadje in zelenjavo – za lepšo barvo, za preprečevanje gnitja, za boljše skladiščenje … Potem se pa čudimo, zakaj smo depresivni, bolni in ves čas lačni. Ta hrana namreč nima več v sebi več dovolj vitaminov ali hranilnih vrednosti. V telesu imamo vedno manj dobrih bakterij, zato pijemo probiotike in uživamo vitamine, saj jih je v sadju vedno manj. Menda kar 20 odstotkov manj kot recimo pred šestdesetimi leti.« Največji onesnaževalec okolja je sodobno kmetijstvo, ki dela naravi veliko škodo. »Nekaj se mora spremeniti in to lahko naredijo le ljudje, ki se teh stvari zavedajo in imajo znanje.« Za Kornelijo so recimo to vrtnarji, ki sami vzgajajo zelenjavo na ekološki način, kajti če imaš vrt, ti je jasno, kako deluje narava, kakšen je življenjski ciklus rastlin, kako pomembna je za tvojo zelenjavo ptica … Ljudem se zdi normalno, da si znajo nekaj skuhati, ne zdi pa jim več čisto naravno, da si znajo sami vzgojiti hrano. »Mislim, da gre za povsem novo dimenzijo življenja, za življenjski slog, ki mora postati nova veščina 21. stoletja.«

Vrt brez motike

Iz televizijske oddaje Vrtnarica mi je v spominu ostala oseminosemdesetletna gospa, ki vrt obdeluje tako, da ga zastira s slamo. Oziroma po principu, ki ga je zasnovala Američanka Ruth Stout (1884–1980, sestra slavnega avtorja detektivk Crexa Stouta, avtorja znamenitega detektiva Nera Wolfa), ki je napisala knjigo Vrt brez motike. »To je knjiga, ki je za organske vrtnarje precej pomembna, saj je Ruth Stout zelo uspešno prakticirala gojenje zelenjave z zastirko iz slame. Bila je malce lena starka, ki se ji ni dalo pleti in kopati po vrtu. Sosedje so se norčevali iz nje, kmalu pa se je izkazalo, da ji vrt, na katerem zelo malo fizično dela, zelo lepo uspeva. Zastiranje je dobro za rastline in za zemljo.« Ruth Stout je semenski krompir na primer le nametala na grede, ga pokrila s slamo in zrasel je odličen pridelek. Tako je lahko vrtnarila pri poznih osemdesetih in celo devetdesetih letih. Kot trdi v dokumentarnem filmu, ki sem ga našla na internetu, si je sama pridelala čisto vso hrano in zadnjih petindvajset let življenja ni bila v supermarketu.

Tudi gospa, ki jo je predstavila Kornelija, vrtnari po tem principu in po dvajsetih letih tovrstnega vrtnarjenja je njena zemlja izjemno rodovitna in rahla, tako da je sploh ni treba okopavati. Leta in leta hrani in obnavlja svoja semena zelo starih sort zelenjave, nekatere od njih je Kornelija Benyovsky Šoštarić videla prvič. Semena kumar ohranja na primer še iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Gospa je makrobiotičarka in živi zelo samooskrbno; tako kot Ruth Stout le redko obišče trgovino, še redkeje pa zdravnika. Njen vrt je njena najljubša trgovina, iz katere jemlje in ji vrača.

»Vrtnarjenje je odlična stvar za starejše ljudi. Prav tako zdravilno deluje na depresijo. Če imaš vrt, si vedno v akciji, imaš motivacijo, da prideš po zelenjavo, saj če je ne prideš pobrat pravočasno, je čez nekaj dni lahko že prestara. Vrt ponuja mentalni počitek. Smisel. Najhuje je, ko so ljudje izgubljeni in ne vedo, kam sami s sabo, ko nimajo kaj delati. Če imaš vrt, ni tako.« Vrtnarjenje po njenem mnenju ponuja smisel, saj takoj postreže z rezultati. To ni tek v prazno, tako kot recimo telovadba v fitnesu. Na vrtu si fizično aktiven, načrtuješ, se veseliš, deliš si semena z drugimi vrtnarji ali pa uživaš v čisti samoti.

Zelena revolucija

Letos ima prvič dva panja ekočebel. »Vedno si mislimo, kako je med zdrav, ampak če čebele hodijo na pašo na škropljene njive oljne repice ali druge zastrupljene rastline, potem je tudi med škodljiv. Ekočebelarstvo, še posebej biodinamično čebelarstvo, vodi k ohranjanju vedno bolj ogroženih čebel, saj te izginevajo. To je resen problem, pred katerim si vsi zatiskamo oči. Želela bi si, da se vrtnarji aktivno vključijo v proces reševanja čebel.« Tako kot ima vsak lahko svoj vrt, ima lahko tudi ekočebele.

Danes je hrana velik posel. Velike korporacije in institucije to vedo in jo vzgajajo zaradi dobička, da pa pri tem zastrupljajo čebele oziroma naravo, jih ne zanima. »Ne razmišljamo o tem, kaj bo jutri. Nimamo več občutka niti za preteklost niti za prihodnosti, ne razmišljamo več v teh dimenzijah. Ko pa živiš z naravo, se moraš zavedati časa. Če boš nekaj na vrtu naredil narobe, bo pridelek v naslednji sezoni slab.« Vrtnarji so zanjo pomembni aktivni državljani, ki z malimi koraki spreminjajo stvari. In če jih je vedno več, je to lahko že cela zelena vojska. Resna stvar. Ljudje z ekološkimi vrtovi so bolj ozaveščeni kupci.

V času krize ima vrtnarstvo ne samo sociološko, ampak tudi ekonomsko dimenzijo, saj lahko doma pridelana zdrava zelenjava olajša družinski proračun. »Mnogokrat se zgodi, da gredo ljudje na ulice takrat, ko so lačni, kar je stanje obupa. Če pa so ljudje siti in gredo na ulice, potem so bolj samozavestni in lahko zahtevajo. Ta socialni element, povezan s hrano, ni zanemarljiv. Težje je manipulirati z ljudmi, ki imajo nekaj svojega, svoj prostor za pridobivanje hrane, svoj vrt na primer. Oni bodo preživeli.«

Kornelija Benyovsky Sostaric  - SobotnaPet pravil

Na vrtu žarijo še zadnji paradižniki. »Paradižniki gredo h koncu, kot vidite. Prišel je njihov čas. Nič ne obupujem in ne bom jim s kakšnimi umetnimi čudesi podaljševala življenja. Prihaja sezona za drugo zelenjavo.« Na vrtu ji pod zastirko iz slame še vedno raste krompir. Ni ga še pobrala. »To je stara sorta krompirja, ki ima dolgo vegetacijo. Posajen je na treh kvadratnih metrih in pridelala bom več kot dvajset kilogramov krompirja.«

Če bi želela izpostaviti pet skrivnosti lepega in zdravega zelenjavnega vrta, katere bi bile? »Prva skrivnost oziroma pravilo, ki se ga držim, je, da ne prekopavam vrta, saj to uničuje življenje v zemlji; mikroorganizme, gobe, celoten sistem kapilar … Vrt zračim tako, da vile vsakih deset centimetrov zapičim v tla ter jih premaknem sem in tja; tako razrahljam zemljo in omogočim dostop kisiku.« Namesto z lopato jeseni pride na vrt z grabljami. V zemlji ohrani korenine fižola, graha ali boba, saj vsebujejo ogromno dušika. Na gredice raztrese kompost, nanj pa slamo – pod njima nastaja zemlja, polna rodovitnih organskih snovi. »Drugo pravilo je že omenjeno zastiranje s slamo, ki vrtnarju olajša delo, saj mu ni treba pleti, slama pa ohranja vlago v poletnih mesecih.« Tudi v naravi ni nikjer golih tal; če imamo gredice preveč oplete, omogočamo ultravijoličnim žarkom, da uničijo živi svet na površini zemlje. »Če na svojem vrtu poleti pogledam pod slamo, najdem pod njo vlažno zemljo. Zastirke iz slame se sčasoma spremenijo v rodoviten kompost oziroma zemljo. Tretja stvar je recikliranje znotraj vrta; travo, ki jo pokosimo, posušimo in z njo obložimo rastline, kuhinjske odpadke odvržemo v kompostnik, v katerem nastaja odlično gnojilo, tako da gnoja ne potrebujemo voziti od drugje, saj ta vožnja zahteva energijo – bencin, nafto … Zakaj bi zastrupljala okoliš, ker si želim vzgojiti nekaj zdravega? Če recikliramo, lahko postanemo samozadostni, lahko ustvarimo svoj ekosistem.«

Kornelijino četrto pravilo so živali, ki jih je treba vabiti v vrt, saj uničujejo škodljivce in varujejo rastline. Če želimo na vrtu ohraniti dobre žuželke, ga ne smemo preveč pleti. Peta stvar je mešanje različnih vrt rastlin. »Znebiti se moramo podobe vrta z ravnimi gredami, na katerih raste samo ena zelenjava. Na mojem vrtu ni nobene grede, vse se meša in dopolnjuje. Tukaj so cvetlice, od ognjiča do kapucink, malo naprej je grah, potem nekaj solat, fižol … Na mojem vrtu raste veliko dišavnic, ki jih škodljivci ne marajo.«

Ni le enega čarobnega recepta za lep vrt, več jih je, meni vrtnarica. »Najpomembneje je, da pri delu na vrtu uživamo. Da na vrt ne pridemo slabe volje, češ, joj, grozno, danes imam še toliko dela, moram okopavati, saditi … Pozitivni odnos in občutke namreč prenesemo na rastline.« Njene rastline vedo, da jih ima rada.

Prišla je jesen, njen vrt pa je še poln pridelkov in zelenjave. Katera so glavna vrtnarjeva opravila na jesenskem vrtu? Posadila bo veliko zimskega česna, sadike solate in posejala bo špinačo in rukolo. Zaradi večje jesenske količine dežja semen ne bo sadila v brazde, ampak na vrh majhnih kupčkov, ki jih bo naredila na gredi. Tako dež semen ne bo mogel potopiti. »Jesen je idealen čas za kapusnice; brokoli, cvetača, brstični ohrovt. Nekatero zelenjavo, kot je korenje, lahko kar pustite v zemlji in jo izkopljete izpod snega.«

Lahko pa vse rastline čez zimo vzamete ven, da se zemlja malo spočije. Pokrijete jo s kartonom, ki bo preprečil rast plevela, tako da spomladi z njim ne boste imeli veliko dela. Karton bo grel tla ter privabil mikroorganizme in deževnike, ki bodo postali aktivnejši; da ne bodo lačni, bo karton najprej zmočila, nanj naložila malo komposta, nanj pa še slamo.

Za zgodnjo pridelavo zelenjave je zelo učinkovita dvignjena greda. Zgodaj spomladi bo sonce z vseh strani grelo zemljo v dvignjenih gredah in pospešilo rast česna, špinače, peteršilja …

Kornelija sicer meni, da mora biti vrt ves čas živ, tako kot v naravi, in da je prazen zimski vrt zastarela navada. Rastline lahko z različnimi zastirkami pokrijemo in jih zaščitimo pred mrazom ter jim podaljšamo sezono. »Včasih so ljudje vse posadili spomladi, avgusta pobrali pridelke in to je bilo to. Pa ni nujno, da je tako. Nekatere sorte zelenjave lahko sadimo večkrat. Fižol sem letos sadila kar trikrat, grah prav tako. Ko se nekaj konča, takoj posadim nekaj drugega. Prostor želim maksimalno izkoristiti in dokazati, da lahko na majhni površini zelo veliko pridelaš.«

* * *

V knjigi What a Plant Knows (Kaj vedo rastline) kanadski znanstvenik Daniel Chamovitz opisuje najnovejša dognanja o rastlinah, kaj ta bitja brez možganov čutijo, vidijo, slišijo. Ugotovil je, da so rastline genetsko kompleksnejše od mnogih živali in da ljudje z njimi delimo marsikateri gen. »Ko gledamo rožnati grm, bi v njem morali v bistvu videti zelo dolgo izgubljeno sestrično,« piše znanstvenik. Rastlina ve, da stojimo zraven nje; ne ve sicer, ali smo mladi ali stari, svetlolasi ali temnolasi, zelo dobro pa čuti, da smo ob njej.

V to, da bodo v prihodnosti znanstveniki o rastlinah odkrili še marsikaj zelo presenetljivega, verjame tudi Kornelija Benyovsky Šoštarić. Vsak vrtnar pozna fenomen, da če nas nekaj časa ni na vrtu, rastline niso več tako lepe kot prej, ko pa se vrnemo, znova veselo vzbrstijo. Vedo, da smo spet med njimi, med dolgo izgubljenimi sestričnami.

Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Vir vsebine: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/vrt-ali-optimizem.html
Datum objave: 13.10.2012

Posted on 13. oktobra 2012, in Organsko vrtnarjenje, Vrt and tagged , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink. Komentiraj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Natural-Portal

V sožitju z naravo

%d bloggers like this: