Redno gnojenje vinograda (SAVEL-HOBI.NET)

Ko govorimo o gnojenju vinograda, imamo v mislih dodajanje hlevskega gnoja, komposta ali drugih organskih snovi, tudi šote. Na drugi strani pa dajemo tudi tako imenovana rudninska gnojila, ki vsebujejo rastlinam dostopna hranila. Gnoj, kompost, šota, rastline za zeleni podor in drugi organski odpadki vsebujejo ta hranila navadno v rastlinam dostopni obliki, vendar ne vedno v ugodnem razmerju. Če redno gnojimo z organskimi gnojili, izravnavamo ta nesorazmerja z umetnimi gnojili.

Hranila

Hranila, ki jih trta potrebuje in ki ji jih največ dodajamo, so: dušik (N), fosfor (P2O5), kalij (K2O), kalcij (CaO), magnezij (MgO), in tudi bor (B). Seveda je še veliko drugih, ki jih trta vgradi v večji ali manjši količini v svoj organizem in brez katerih se ne bi mogla razvijati in živeti. Hranila, ki jih rastlinam dodamo v obliki organske snovi ali gnojil, v zemlji ne ostanejo v prvotni obliki. Pravimo, da tla žive in se spreminjajo, z njimi se spreminja tudi hrana. Del hrane se spremeni v rastlinam dostopno obliko, del se veže v rastlinam nedostopne oblike, ki pa se sčasoma in pod določenimi pogoji zopet sproste v korist rastlin. Nekaj hranil voda izpere v večje globine, nekaj jih odnese iz zemljišča.

Ko določamo odmerke potrebnih količin hranil, se torej ne moremo ravnati le po tem, koliko trta potrebuje, temveč še zlasti po tem, kolikšen je izkoristek dodanih hranil in kakšne so njihove izgube na račun izpiranja in vezanja v rastlinam nedostopne oblike.

Veda o prehrani rastlin je torej zelo zamotana. Prav zato skušajo strokovnjaki vsaj približno določiti normative za gnojenje. Vinogradnik mora imeti nekatera osnovna merila, po katerih se lahko ravna pri gnojenju. Ti normativi pa ne smejo biti nekaj stalnega, nespremenljivega in dokončnega. Bodo naj le kot osnova, ki jo na podlagi vsakoletnih izkušenj in opazovanj ter analize tal prilagajamo potrebam vinograda.

Normativi za gnojenje

Potrebe po hranilih navajamo v tabelah v obliki čistih hranil. Vemo namreč, da imajo rudninska gnojila samo določen odstotek aktivnih snovi. Zato ima vsako gnojilo na vreči naveden odstotek, ki pove, koliko odstotkov »čistega« hranila vsebuje gnojilo. Na primer gnojilo KAN ima 27% dušika, to pomeni, da 100 kg gnojila KAN vsebuje 27 kg čistega dušika. Če torej želimo zemlji dodati 108 kg čistega dušika na hektar, moramo potrositi 400 kg nitroamonkala (to je 8 vreč po 50 kg). Enak izračun velja za fosfor, kalij in tako dalje.

V zahodnoevropskih vinogradniških državah gnojijo po različnih normativih. Za naše razmere navajamo tako imenovane Gartlove tabele, iz katerih si lahko po premisleku in na podlagi lastnih opazovanj ter izkušenj približno izračunamo potrebne odmerke gnojil. Te tabele upoštevajo pridelek in vrsto zemlje ter primerno založenost z glavnimi gnojili.

Potrebe po dušičnih gnojilih

Dušik (N v kg na ha)

 

Mošt
hl/ha
Glinasta
zemlja
Ilovnata
zemlja
Peščena
zemlja
Kamnita
tla
50 70—85 85—105 105—130 130—180
75 105—125 125—150 150—195 195—265
100 125—150 150—180 180—230 230—315
125 140—165 165—200 200—255 255—350

Potrebe po kaliju

Kalij (K2O v kg na ha)

   75 145—160 160—180 180—205 205—240
100 175—190 190—215 215—250 250—290
125 200—220 220—250 250—280 280—330

Potrebe po fosforju

Fosfor (P2O5 v kg na ha), za vse vrste zemlje enako

Mošt hl/ha Zemlja dobro
založena
s fosforjem
Zemlja slabo
založena
s fosforjem
50 45 65
75 65 100
100 80 120
125 90 140

To so le okvirne številke. Vedeti moramo, da je dušik, ki se hitro izpira v globlje plasti, bolje dodati v dveh ali treh obrokih, na primer tretjino z zimskim gnojenjem, tretjino zgodaj spomladi in tretjino vsaj 14 dni pred cvetenjem. Pri tem moramo paziti na sorte, ki se rade osipajo.

Če hranil primanjkuje, na primer dušika (listje postane svetlo zeleno, rumenkasto), lahko gnojimo tudi prek lista, foliarno. Različne pripravke, ki vsebujejo skoraj vse elemente in še razne rastne hormone, lahko dodamo škropivom v času škropljenja.

Organska gnojila

Hlevski gnoj

Hlevski gnoj z njegovimi pozitivnimi učinki na zboljšanje zemlje in prehrano trte težko nadomestimo z rudninskimi gnojili. Z njim vnesemo v tla dragocene organske snovi, ki poživijo in popravijo njen sestav. Hlevski gnoj naj bo dobro uležan in ga moramo takoj podorati. Na težki zemlji ga bomo zaorali plitvo, na lahki globlje. Gnojenje s hlevskim gnojem je učinkoviteje, če ga dodamo na lažji zemlji na primer vsako drugo leto po 200 do 300 q/ha, na težki pa vsako tretje ali četrto leto po 300 do 400 q/ha.

V zadnjem času opozarjajo, na primer v Nemčiji, da klorotičnim vinogradom ne smemo gnojiti s hlevskim gnojem, temveč le s kompostom ali s šoto.

Hlevski gnoj vsebuje tudi veliko hranil, ki jih moramo pri določanju količin rudninskih gnojil upoštevati. Navadno računamo, da se prvo leto po gnojenju s hlevskim gnojem sprosti iz 100 stotov hlevskega gnoja okoli 25 do 30 kg čistega dušika, 15 kg fosfome kisline in okoli 30 kg kalija. Naslednja leta se preostale količine le počasi sproščajo v rastlini dostopno obliko.

Kompost

Kompost, ki si ga lahko pripravimo iz gnoja ali drugih rastlinskih odpadkov ter ga obogatimo še z rudninskimi gnojili, učinkuje bolje in dolgotrajnejše. Pri uporabi komposta ni nevarnosti, da bi kakorkoli škodovali zemlji ali trti. Nasprotno, to je najuspešnejši način izboljšave sestave in lastnosti zemlje. Več o pravilni pripravi komposta boste lahko prebrali v I. delu knjige Moj vrt — moje veselje.

Zeleno gnojenje

Zeleni podor omogoča vinogradnikom, ki nimajo lastnega gnoja, da si v vinogradu pridelajo sami potrebno organsko maso. Opozoriti moramo, da je spomladansko podoravanje zelene mase učinkovitejše za zboljšanje strukture kot poletno ali jesensko. Za zeleni podor so najprimernejše tiste rastline, ki ne razvijajo le veliko zelene mase, temveč še posebno veliko koreninja. Ponekod se je uveljavila praksa, da zasejejo z rastlinami za zeleni podor izmenično vsako drugo vrsto.

Podor podorjemo zelo plitvo ali le zrežemo in pustimo na površini tal, in to konec maja ali v začetku junija. Čistih posevkov navadno ne priporočamo, najboljše so mešanice ovsa in grašice, sončnic in grašice ali pa za ozimni podor kot rž, pšenica, ozimna grašica in podobno. Ogrščica ali repica dasta premalo zelene mase, zlasti pa koreninja, ki je pri podoru najpomembnejše. Pozanimajmo se pri sosedih, ki imajo že izkušnje o najboljših mešanicah in potrebnih količnah semena za zeleni podor. Vedeti je namreč treba, da vsaka mešanica ni za vsako vrsto zemlje. Upoštevati moramo tudi naš način nege vinograda, saj zeleni podor naš način pridelovanja časovno in glede na razpoložljivo tehniko povsem spremeni.

Druga organska gnojila

Humusna gnojila in šote se tudi pri nas vedno bolj uveljavljajo. To so s hranili obogatene šote ali tudi čiste šote, ki imajo glavno nalogo obogatiti zemljo z organskimi snovmi in tako popraviti njeno rodovitnost, predvsem pa tako imenovane fizikalne lastnosti (zračnost, toploto, sposobnost zadrževanja vode in podobno).

Predno uporabimo taka gnojila, se pozanimajmo o njihovem sestavu, zlasti pa o njihovi stopnji kislosti (pH in vsebnosti hranil). Pri novih, še neznanih gnojilih se posvetujmo s strokovnjakom ali pa pri tistih, ki so tako gnojilo že uporabili. Na kisli zemlji ne bomo uporabljali kisle šote.

VINOGRADNIŠTVO 2011

Vir vsebine: www.savel-hobi.net
Datum objave: 21.03.2013

Advertisements

Posted on 21. marca 2013, in Gnojenje in nega zemlje, Vinska trta, Vrt, Vzgoja in opisi rastlin and tagged , , , , , , , . Bookmark the permalink. Komentarji so izklopljeni za Redno gnojenje vinograda (SAVEL-HOBI.NET).

Komentarji so zaprti.

Natural-Portal

V sožitju z naravo

%d bloggers like this: